Pohodništvo je med upokojenci DU Jesenice vse bolj priljubljena športna aktivnost. Sedaj ne zadošča več samo en avtobus, da popelje pohodnike do izhodiščnega mesta. Vsakdo, ki nekoliko odlaša s prijavo ali nekoliko zakasni, mu ni pomoči. Prostega mesta več ni, kljub Janezovi dobri volji.
V Bohinj se nas je odpeljalo kar 58 pohodnikov, 8 pohodnikov z dodatnim kombijem. Čeprav poznamo bohinjske poti, večina še nikoli ni obiskala izvira Bistrice. Avtobus nas je odložil na Jelovškovi cesti, v bližini smučišča Koble. Dan mi ni bil naklonjen. Fotoaparat se ni odzival in vsa kolona pohodnikov je odšla mimo mene. Jezen sem sklenil, da si kupim novega. Verjetno je dojel moje misli, se prestrašil in je odprl tubus za slikanje. Samo še enkrat mi je kasneje zatajil, drugače me je ubogal. Pa ga bom vseeno zamenjal. Zamenjal bom tudi palice, ki so mi začele nagajati. Brez Janezove pomoči ne bi služile svojemu namenu. Za pohode pa ja potrebujem zanesljivo opremo.
Pot je vodila preko Rebra mimo vojaškega pokopališča iz 1. svetovne vojne in se priključila široki gozdni poti. Vse do izvira je bila pot položna, brez večjih klancev. Potok Bistrica izvira Pod Luknjo z dvema izviroma, ki sta oba zelo vodnata. Kmalu po prihodu iz zemlje se oba poženata v globino čez nekaj metrov visoko pečino in se po šumečem slapu združita v skupno strugo. Lepo ju je videti tam sredi gozda.
Pot smo nadaljevali preko mostu in se zagrizli z gojzarji v strm breg Čibrovice. Ne, nismo šli na vrh. Prečili smo senožeta mimo lovske opazovalnice in zavili proti Poljam. Hoja navzdol, prosto po travnikih, je prijetno dela našim nogam. Bilo je dovolj časa za opazovanje Spodnje Bohinjske doline, nad katero je gospodovala Rudnica. Pred Poljami smo opazili, da Bohinjci tam grade plastične skakalnice. Zelo vzpodbudno. Le zakaj bi bile skakalnice samo v Planici.
V Poljah so nas pozdravile krave, a niso bile več bohinjske “cike”. Časi se spreminjajo. Ekonomija premaguje tradicijo.
Zaradi namočene zemlje, so črvi veliko zemlje spravili na površje. Črvine so se lepile na čevlje in pred vstopom v avtobus smo jih pridno čistili s podplatov naših obuval.
Po kratki vožnji smo krenili z železniške postaje Bohinjska Bistrica na Ajdovski gradec. Šele na vrhu smo imeli dovoljenje za malico. Ena miza z dvema klopema je bila premalo za vse nas, zato smo jedli kar stoje. Bile so tudi izjeme, ki jih mokra tla niso motila, da ne bi na nje položili svojo zadnjo plat. Opazili smo tudi prve popke cvetov teloha.
Pot smo nadaljevali po desnem bregu Save Bohinjke do slapa Grmečice. Vso pot so nas spremljale posledice nedavnih poplav: mivka in vejevje na travnikih, plastične vrečke na vejah, s travo okrašene ograje. Del poti je odnesel hudournik v Savo in ostala je “plezalna pot”. Nekdo je že napeljal ob skalnem skoku vrv, ki nam je pomagala pri prehodu. Toda brez “dunajske šole” in prijazne pomoči naših moških, bi imele mnoge žene veliko težav pri prehodu. Bili so res pravi “gentlemeni”.
V vodi Grmečice smo si sprali umazanijo s čevljev: da ne bomo mazali avtobusa. Nekateri junaki so si v mrzli vodi umili celo noge.
Analizo pohoda smo opravili v Gali v Lescah. Kljub meglenemu dnevu so nam lica žarela. Za naslednji pohod je prostih le še nekaj mest.
Napisal in slikal: Stane Arh