Še vednomi ni jasno ali ima Kras posebno energijo privlačnosti ali smo res tako željni dobre družbe, da se je za udeležbo na 17. pohod “Na Krasu je krasno” prijavilo kar 69 VANDROVCEV. Žal so bolezni in družinske obveznosti skrčile število udeležencev na 57, tako da smo poleg avtobusa angažirali še Cvetota s svojim kombijem.
Še v trdi temi smo napolnili obe vozili in oddrveli proti Primorski. Postanek na Ravbarkomandi nas je dokončno zdramil in razgibana cesta čez Dutovlje do Tublja pripravila za začetek 4-urnega pohoda. Janez je za celo skupino opravil registracijo pri Neži, Marina pa je v posodo za prostovoljne prispevke spustila 60,00€ in nato so se začele predpriprave za pohod.
Domačini iz Tublja pri Komnu so poskrbeli za naše brbončice in zvedave oči z dobrotami iz domače kuhinje in kleti. Za povrh smo dobili še spominsko darilo v obliki oranžne vrečke in zanimivega gradiva o pohodu ter znamenitostih na poti.
Dobro ogreti in razpoloženi smo komaj pričakali znak za štart pohoda ob 10.uri in 15 minut. Začelo se je z rahlim ogrevanjem po trasi nekdanje ozkotirne železnice in potem je šlo vedno bolj navkreber do vasi Škofi. Sledil je spust in sprehod skozi borov gozd med kraškimi travami in zelišči. Doživljali smo aromoterapijo v objemu kraškega šetraja in mete. Za okras so bile še ciklame. Pogrešali smo barviti rdeči ruj, ki je zaradi sušnega poletja šele sedaj ozelenel ali pa se je dokončno posušil.
Kot je na Krasu običaj, je spustu sledil vzpon, tokrat do vasi Brje, kjer so nas v osmici pri Smodinovih čakale dobrote v obliki domačega kruha, kraškega pršuta, pancete, slanine, terana, malvazije. Res, da ni bilo zastonj, ampak vredno denarja. Kar težko se je bilo odtrgati iz prijetnega okolja, toda pot je bila še dolga.
Pri mejnem prehodu Gorjansko smo prišli v Italijo. V prvi vasi Prečnik smo si ogledali spomenik padlim vaščanom v NOB in aktivistu Knezu. Po krajšem vzponu po gozdnih poteh, ki so jih organizatorji trasirali in očistili prav za nas, smo se spustili do vasi Slivno od koder je lep pogled na Tržaški zaliv in Devinski grad. Mimo gradišča (razvaline utrdbe iz predrimskih časov), kjer nam je Darko Turk povedal nekaj zgodovinskih zanimivosti, smo prišli do Lisičje luknje – podzemne jame, ki je vzorno urejena tudi za turistični ogled.
Skozi vas Šempolaj smo po 4-ih urah nenaporne hoje, že rahlo utrujeni , prispeli na cilj. Spočili smo se na prireditvenem prostoru v Praprotu, kjer se vsako leto drugi vikend v oktobru dogaja takoimenovani Oktoberfešt – kulturnozabavna prireditev v organizaciji zamejskih slovenskih kulturnih in športnih društev v okolici Trsta. Tu smo prišli na svoj račun najprej ob uživanju dobrot iz domače kuhinje in kleti ter nato še ob razglasitvi nagrajencev pohoda. Kot najštevilčnejša organizirana skupina , opremljena z novimi majicami VANDROVCI, smo doživeli še posebno pozornost. Iz rok kraljice terana smo prejeli košaro sladkih dobrot in 3 steklenice domačega vina.
Organizatorjem smo se oddolžili z izvrstnim nastopom pevca Francija Rebernika in harmonikarice Marjane komel, ki sta ob pomoči dveh kitaristov domačega ansambla, navdušila več kot 300 prisotnih s Slakovima “V dolini tihi” in “Čebelar”. Sodelovanje poslušalcev pri petju, bučni aplavzi in nasmejani obrazi organizatorjev so bili dokaz, da smo izbrali odlično darilo za prizadevne domačine. Stane pa je izkoristil priliko in se zavrtel s kraljico terana.
Na koncu smo morali obljubiti, da naslednje leto (13.oktobra) spet pridemo. Verjetno odločitev ne bo težka in jo bomo morali upoštevati pri sestavi programa pohodov za leto 2013.
Kot vedno smo se tudi tokrat držali dogovora in ob 17-ih zapustili prijazne Kraševce z obeh strani meje, ki jo je Evropa zbrisala. Potniki v kombiju so imeli vozilo še v Tubljah, zato smo jih solidarno vzeli medse in pospremili do jutranjega izhodiščnega mesta.
Pod vtisom prijetnega doživetja smo se prepustili šoferju Slavcu, ki nas je korajžno in varno pripeljal v domače okolje. Med vožnjo je Janez še zaupal, kako mu je ob tako muhastih vremenarjih uspelo zagotoviti skoraj idealno lepo vreme za pohod. Če bi šli z nami, bi slišali tudi vi.
Zapisal: Janez Komel slikal: Janez Komel, Marina Čemažar
