• Dobrodošli na spletni strani Društva upokojencev Jesenice!

  • Ne zamudite!

  • Pridružite se nam lahko pri:

    • 7. decembra 2017Martuljek (750m) – Srednji vrh (1000m)
    • 11. decembra 2017 17:00Družabno srečanje z znanimi ljudmi iz našega okolja
    • 16. decembra 2017Matulji, Kastav, Trsat in Reka, Hrvaška
    • 18. decembra 2017 17:00Armenija in Gruzija
    • 28. decembra 2017Od Padne (208m) do Koštabone (252m)
    • 31. decembra 2017 19:00Silvestrovanje
    • 2. januarja 2018Dunaj, opera Janko in Metka
    • 7. junija 2018Letno srečanje upokojencev Gorenjske 2018
    AEC v1.0.4

177.pohod Dolge njive (1250m) – Plešivec (1801m), 14.9. 2012

Kljub nočnemu deževju in sneženju po gorah, se je 22 “Vandrovcev” odločilo osvojiti Plešivec ali celo Tolsto Košuto. Z osebnimi vozili smo se odpeljali do Jelendola pri Tržiču in naprej po gozdnih poteh do parkirišča pod Spodnjimi Dolgimi Njivami. Do Planine Dolga Njiva je bila pot kopna, nad njo smo že gazili sneg. Pot smo le slutili, ker so bile planinske oznake zakrite s snegom. Je kaj čudnega, če smo zašli? Smerokaz je kazal proti Tolsti Košuti, kamor nismo nameravali zaradi snežne nevarnosti. Pravo pot je poznal le skrbni Janez, ki pred vsakim pohodom prehodi načrtovano turo, da se spozna s težavami in morebitnimi ovirami. A kaj, ko je vedno zadnji. Morali smo ga počakati.

Pot na Plešivec se je odcepila desno že veliko preje in je vodila po grebenu med borovci. Gazili smo sneg in se ščitili pred močnimi sunki vetra. Iz nahrbtnikov smo uporabili in nadeli na sebe vso obleko. Žal, v njih ni bilo rokavic, gamaš in marsikdo je bil tudi brez kape.

Na vrhu Plešivca je skozi oblake posijalo sonce, kot da nam je hotelo čestitati za našo odločnost in korajžo. Pobožalo nas je s svojimi toplimi rokami in že so ga prekrili temni oblaki. Oblaki. ki so ovijali vrhove Košute in Kamniško Savinjskih Alp, so se redčili in kmalu so zasijali v žarki svetlobi sonca. V daljavi nad Julijskimi Alpami se je svetila že modrina neba, ki je počasi prodirala tudi proti vzhodu.

Najbolj lačni so stoje pojedli sendviče iz nahrbtnikov, ostali smo se odločili počakati na okusno hrano v koči na Dolgih Njivah. Na vrhu smo kar stoje občudovali lepoto narave. Ni nas mikalo usesti se na 15 cm debelo belo in mehko oblogo, s katero je bila pokrajina na sveže tapecirana. Zadoščale so nam že mokre noge, zadnjo plat smo hoteli ohraniti suho.

Pot navzdol je bila spolzka. Veter je postal nežen. Topel zrak je začel taliti sneg. Na prisojnem pobočju Košute so se izrisale razne snežne figure in nenavadni vzorci. Srce mi je zaigralo, se pomladilo. Začel sem teči in skakati po snegu. Po bregovih sem smučal kar v čevljih. Zima, težko te že pričakujem. Za mene si najlepši letni čas.

Hrana na planšariji Dolge njive je resnično dobra in povrhu še domača. Porcije so tako velike, da nekaj hrane ostane na krožniku tudi pri odličnih jedcih, pa četudi jedo celo uro. Še se bomo vrnili, da poskusimo dobrote, ki jih nismo uspeli poskusiti. S seboj bomo pripeljali svoje prijatelje, da jim razkažemo lepoto, ki jo je polno okoli same koče: gorenjski nageljni, mnogo rož, ptičje hišice, lesene skulpture, da o samih gorah ne govorimo. Osebje je prijazno in pridno. Razen za goste skrbijo še za 48 krav, za okoli 10 prašičev, za pet oslov, za kure in za ….  Zelo težko smo se poslovili od “raja” na Zemlji.

Vse je presenetil Mitja s polno vrečo jurčkov. Nabiral jih je kar v snegu. Tako so ga premamili, da ni uspel priti niti na en vrh, mi pa smo bili prepričani, da je osvojil najmanj Tolsto Košuto. Svojo “napako” je popravil nekaj dni kasneje in se je povzpel celo na Košutnikov Turn in to po plezalni smeri. In kaj je bilo z jurčki? Z njimi je nagradil nekatere “Vandrovce”. Kot strasten gobar jih ima doma že dovolj.

Ste videli že sneženi slap? Na Košuti jih je veliko. Mi smo videli kar tri. Dva sem uspel celo slikati. Oglejte si slike.

Pred odhodom domov nam je Janez razdelil še nove majice, ki naj bi postale prepoznavni znak in “uniforma” za “Vandrovce” pohodnike.

Napisal: Stane Arh             Slikal: Mitja Šmid in Stane Arh