• 70 let

    Društva upokojencev Jesenice

    (1948 – 2018)

  • Ne zamudite!

  • Pridružite se nam lahko pri:

    • 18. septembra 2019Zdravilišče Dobrna
    • 19. septembra 2019Idrija (325 m) - Hleviška planina (818 m)
    • 20. septembra 2019 9:00Jesenice, Pokljuka, Jesenice
    • 24. septembra 2019 9:00Jesenice, neznano, Jesenice
    • 1. oktobra 2019 16:00Proslava Mednarodnega dneva starejših in srečanje z jubilanti DUJ
    • 3. oktobra 2019Zatolmin (258 m) - Javorca (534 m)
    • 8. oktobra 2019 16:30Meritve krvnega tlaka, krvnega sladkorja in holesterola
    • 13. oktobra 2019Na Krasu je krasno
    AEC v1.0.4

Pozdravljeni dragi planinci, 22.12.2011

 

Tiho, tiho čas beži.

Se zavemo vseh  teh lepih dni?

 

Kamor koli gremo, vse je z rožami posejano.

Ko vrnemo se domov v naš lepi kraj,

vemo, da v resnici on naš je raj.

 

Z dobro voljo v srcih smo se skupaj zbrali, da se pogovorimo, nasmejimo  in poslovimo od leta 2011.

Dragi Janez in žena Marjana, hvaležni smo vama za dajanje, ki  ga nosita v vajinem srcu in ga trosita med nas. Sposobnost dajanja zagotavlja največjo radost v življenju.  Kdor širi v okolico ljubezen, veselje, pozitivnost in hvaležnost,  mu je stoterokrat vrnjena.  Kdor ne daje, ostane sam. Življenje  mu je breme, je zagren. Vajino dajanje širi krog pohodnikov, kar je prav. Hvala vama za vajino ljubezen do nas, moč, ki jo najdeta v nas in požrtvovalnost, ki smo jo deležni pri spoznavanju lepot narave in gora. Z vama smo srečni.

 

Naj opišem dogodek, ki naj prikaže, kako močna je moja ljubezen do gora in do vas, dragi prijatelji pohodniki.

Načrtovan je bil pohod na Kum.  Želela sem si osvojiti njegov vrh. Bila je to moja tiha želja. Janez je telefoniral: »Gremo!«. Zjutraj sem se odpeljala do Čufarja na Jesenicah. Na parkirišču sem izstopila iz avta, ko je  avtobus že  potegnil. Letela sem za njim in mahala, a ni ustavil. Poklicala sem Janeza po telefonu, da naj me počakajo na javorniški avtobusni postaji. Z avtom sem se odpeljala na Javornik. Na moje veselje me je avtobus čakal. Zaklenila sem avto in stekla proti avtobusu. Stopila sem na vezalko, ki se mi je odvezala. Padla sem kot posekana smreka. Nahrbtnik me je z vso svojo težo udaril po glavi in mi pritisnil obraz na asfalt. Vsa potolčena sem hitro vstala in začela vpiti: »Počakajte! Počakajte! Saj prihajam!«.  Pa sem spet padla in nahrbtnik na mene. Novih odrgnin in udarcev nisem čutila. Preveč me je bilo strah, da bo avtobus ponovno odpeljal brez mene. Kar iz tal sem kričala: »Počakajte! Počakajte!«. Res ste me počakali. Mislila sem, da se mi je prikazala Marija, ko sem se vam srečna in vesela pridružila v avtobusu. Poškodbe so me bolele, a s potjo na Kum nisem imela težav.

 

Na Slavniku sem doživela čudež. Pozdravila so se si mi ušesa. Že več mesecev mi je šumelo v ušesih, da nisem mogla spati. Zdravila niso pomagala. Pa mi je zdravnik rekel, da bi mogoče pomagalo, če bi prevetrila glavo. Zato sem na pohodu na Slavnik izkoristila burjo, ki je takrat močno pihala. Razoglava sem se nastavila na mesto, kjer je pihal najhujši  veter. Čez nekaj časa je šumenje izginilo. Bila sem zdrava. Pa recite, če se ne splača hoditi z vami na pohode. Poleg dobre družbe je človek deležen še ozdravitve.

 

Moram vam povedati, da vas imam rada. Hvala vam, da ste postali moji prijatelji in lahko z vami delim lepe trenutke. Srečna sem z vami na pohodih  sredi gora.

 

Kaj zato, če hladen dež rosi.

Kaj zato, če veter brije.

V gore gremo mi naprej,

ker sonce tam na vrhu sije.

 

Napisala: Kristina Razinger